12.1 In-house javno naročanje: Splošno o javnem naročanju med javnimi naročniki
Miriam Ravnikar Šurk, univ. dipl. prav.
Javni naročniki so pri porabi javnih sredstev vezani na pravila javnega naročanja, saj je potrebno pri »iskanju« blaga, storitev ali gradnje na trgu upoštevati strožja finančna in vsebinska pravila kot običajno.
Spreminjanje družbenih potreb in vzpostavljanje racionalnejših načinov (u)porabe javnih sredstev je v nekaterih primerih povzročilo, da imajo javni naročniki določene proste kapacitete (npr. kuhinje, pralnice, varovanje in podobno), drugi javni naročniki pa prav te storitve oziroma nabave blaga oddajajo gospodarskim subjektom sicer po pravilih javnega naročanja, pa vendarle v določeni meri na trgu po pravilih proste konkurence.
Ob upoštevanju tovrstnih življenjskih okoliščin je bilo potrebno natančneje doreči pravila »naročanja« med samimi javnimi naročniki, saj gre v tem primeru tudi za obid načela konkurenčnosti (tržnih subjektov). Že v prej veljavnem zakonu o javnem naročanju (ZJN-2) je bilo sicer urejeno javno naročanje med javnimi naročniki, vendar zgolj v osmi točki prvega odstavka 17. člena zakona kot splošna izjema, za katero se pravila javnega naročanja ne uporabljajo.
Kot izhodišče vzemimo primer, ko bi osnovna šola pri vrtcu najela storitev priprave hrane za učence. Ustanovitelj obeh javnih naročnikov je organ samoupravne lokalne skupnosti - občina.
Veljavni zakon (Uradni list RS št. 91/15; v nadaljnjem besedilu: ZJN-3) ureja neposredno oddajo javnega naročila oziroma dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje med javnimi naročniki v samostojnem 28. členu.
Če najprej povzamemo suhoparno zakonsko besedilo: prvi odstavek 28. člen ZJN-3 tako določa, da se zakon ne uporablja (poudarila avtorica) za javna…
